Tami-How can you give what you don't have?

Sonce je že zdavnaj utonilo za gorami. Počasi se spušča mrak. Zdi se kot da bo tema poljubila visoko travo, ki nežno valovi v sapi poletnega vetra in v trenutku, ko se večerna zarja in narava zlijeta v eno, me zajame občutek, da me bo pogoltnila tema. Ko se sprehajam po parku,je najlepše prav to, da nočna črnina zagrne moje misli in občutja in jih skrije pred vsem svetom.Nenadoma seje čas zavrtel več kot leto dni nazaj. Nazaj v obdobje, ko je drevje še vedno prekrivala belina snega in je le čivkanje vrabčka rotilo zimo,naj ne bo tako kruta. Jaz pa sem bila tako srečna! Zavita v topel šal, rdečih, žarečih lic in z iskricami v očeh. Saj veste. kako je ob novem letu. Zabave... in nenadoma se znajdeš ob njem in utoneš v njegovih očeh. Vse se zdi prelepo, da bi moglo trajati, pa vendar upaš, da se vajina ljubezen ne bo stalila skupaj s snegom. Najina se ni. Vso pomlad sva se lovila okrog drevja, ki se je ovenčalo s prvim brstjem. Spominjam se, kako mi je prinesel šopek cvetic. Zdi se mi, da sem v tistem trenutku zažarela... Moje oči so poblisnile, v notranjosti sem gorela. Preproste, a hkrati tako velike besede, ki jih je izrekel, so v mojem srcu prižgale ogenj in takrat sem se verjetno prvič zavedela, koliko mi pomeni. Nenadoma je vse postalo kristalna jasno. Misli so želele oblikovati stavek, a niso zmogle. A čutila sem, da mi še nihče ni pomenil toliko kot on, ki je stal pred menoj s šopkom spominčic v roki in prešernim nasmehom na obrazu. "Tamala, vsak trenutek te imam raje. Ukradla si mi srček ...˝ Tudi on ga je meni. Toda čudno,čeprav je moje srce čuval on, sem lahko živela. Samo zaradi njega.  Nagajivo sem ga pogledala in mu pomežiknila : »Lubi, boš pa moral biti ves čas ob meni, če ne me lahko še zaprejo zaradi tatvine. "Ej, ti lumpa!" me je objel. Česa tako prisrčnega še nikoli nisem doživela. 0d sreče me je vse bolelo, hkrati pa mi je srce parala rezka bolečina. Kaj če ga izgubim? Kaj če...?

"Pridi, ........., te peljem na sladoled!                                           

"Oh, ……….!

Najini prsti so se prepletli in spogledala sva se. Najine ustnice so se približale in se združile v eno. Nenadoma ni bila treba nobene luči več na nebu, da bi  obžarila zemljo, saj bi jo lahko najina ljubezen. Zahihitala sem se in mu šla z roko skozi lase. Moj glas je nenadoma postal rahlo hripav: "Ne potrebujem sladoleda. Si že ti dovolj sladek!’ "Tega sem se pa od tebe navadil!"

Še en moker poljub. “Maj….‘Hmmm? Kako je mogoče, da imaš nekoga že po nekaj mesecih tako rad?" Samo skomignil je z rameni: "Nimam pojma. Ampak, če imaš ti mene vsaj pol toliko kot jaz tebe, bo dovolj!˝ Da, takrat sva se res imela rada. Skupaj sva preživela najlepše leto. Predala sem se mu, utrgal je cvet moje nedolžnosti. Bila sva najboljša prijatelja in ljubimca. Edino takrat sem verjela, da ima človek na tem krutem svetu svojo polovico, ob kateri se zdi svet slajši in lepši. Dve telesi, eno srce in ena duša. Ampak,nobena sreča ne more trajati neskončno, kajne?

Moj medo je imel kar precej težav sam s sabo. Precej ljudi ga je poznalo le po tem, da je preprodajal marihuano. Pravzaprav me to niti ni tako motilo. Pomembno je bito le, kar je bilo za njegovo fasado, v njegovem srčku. Vedela sem, da me ima tako rad kot še nikogar. Toda bala pa sem se zanj. Ko je tisto noč pred nekaj meseci sedel na motor pijan in zadet, mu usoda ni več prizanesla. Zadnje, kar slišim, je zavijanje sirene, zadnje, kar vidim, so utripajoče modre luči rešilnega avtomobila. In zadnje, kar čutim, je stisk njegovih rok, ki je nenadoma popusti. Oči so se zaprle za vedno. V mojem srcu pa je zazijala velika praznina.

Še danes nisem popolnoma dojela, kaj se je zgodilo. Verjetna sem tudi sama nekoliko kriva za njegovo pot v nebo. Tako močno ga pogrešam. In poletni žarki me ne morejo ogreti, kot me je najina ljubezen. Je njegovo mlado življenje moralo ugasniti kot svetilka, ko ji zmanjka olja? Pogosto se sprašujem, zakaj se je to zgodilo. Odgovor iščem v sebi, a ga ne najdem. Vem, da bo trajalo še dolgo, da bom prebolela njegovo smrt. Mogoče je sploh nikoli ne bom. Toda vedno mi bo ostal spomin nanj. Ne na temačen dan, ko sem ga spremila na njegovi zadnji poti, ampak spomin na najino leto. Danes je nebo zares temno, zvezde  so kot bele pike na črni tkanini, in visoko na nebu se je utrnila zvezda in zdrknilav temo za gorami. Na poletnem nebu se za trenutek zablešči zlata sled, nato ugasne. Stisnem pesti, da se mi nohti zarijejo v meso, toda ne čutim bolečine. Maj, si ta utrinek ti?

En večer, ko bos cisto sam, poglej skozi okno in se spomni name. Vzemi si teh nekaj minut življenja in z mislimi odpotuj daleč proč od realnega sveta. Spomni se vseh lepih in manj lepih trenutkov življenja.Med temi trenutki tudi mene, pa čeprav sem zelo majhen del tvojega "mozaika življenja". Obstajaš že ? let. In jaz sem bila v tvojem življenju le nekaj kratkih minut, ki pa so mi pomenile zelo veliko.Čas je v meni zarezal novo rano, ki se več ne celi, ampak samo poglablja. In z vsakim dnem je huje. Zdi se mi,kot da več ne obstajam. Toda te rane me zmeraj bolj skelijo, zato nekje že moram biti. Toda kje?! Odgovora ne najdem. Tako kot ne na številna druga vprašanja , ki se pojavljajo v mojem brezpomenskem življenju. Vsa se začenjajo z besedo ZAKAJ ! ? Preprost odgovor je tišina.

Naj ti za konec povem, da sem ti zelo hvaležna za tistih nekaj minut tvojega in mojega življenja.

Ko bos nekega dne gledal skozi okno in razmišljal o življenju, mene morda vec ne bo.Toda vedi...živela sem samo zate in za tistih nekaj trenutkov tvojega življenja.

Rada te imam, še vedno... čeprav si odšel z drugo in mi zlomil srce. Vem, tudi jaz sem bila nepoštena do tebe, tudi jaz sem bila z drugim. Zdaj vidim kako si trpel, ko si izvedel. Oprosti mi!!! A zakaj? Zakaj sem bila z drugim? Ker mi ti nisi nudil dovolj ljubezni in nežnosti... Mogoče si me vseeno ljubil z vsem srcem in z vsem kar si imel,ampak tega nisi pokazal! Rada te imam, ljubim te... o Bog, prvič sem to izrekla..., a vseeno ne moreva biti skupaj!Oprosti, ker sem te razočarala. Jaz tebi sem, ampak pozabila ne bom nikoli! Upam le, da bo prišel dan, ko se te bom spominjala z nasmeškom, ne pa s solzami v očeh! Upam, da te bom nekega dne prebolela! Upam, da bos srečen v življenju, kajti le takrat bom tudi jaz srečna!Vedela sem, da se lahko zgodi, da bom nekoč trpela zaradi ljubezni - tako ali drugače, ampak nisem slutila, da bos vzrok TI !Ravno ti, ki sem te ljubila z vsem srcem in z vso dušo!!! Jočem, neprestano jočem in te nikakor ne morem pozabiti ! Tvojih nebesno modrih oči in tvojega iskrenega nasmeha! Jočem, a nihče ne vidi mojih solz! Trpim, a nihče ne vidi moje bolečine!Ljubim te, a nihče mi ne verjame, niti ti, niti jaz... Sovražim se! Res je, bolje, da se nikoli ne zaljubiš...Nikoli vec ne bom tako ljubila kot sem tebe in te se! Vem, obstaja možnost, da sva spet skupaj!V bistvu je to moja odločitev, ampak... ne morem! Po vsem, kar si mi storil..., me prizadel, me razočaral, mi strl srce...Rada bi bila spet s tabo, a mi srce tega ne dovoli. Zakaj ne moremo vedno razmišljati z glavo?! Zakaj sploh čutimo?! Zakaj imamo čustva?!Trpim, obupno trpim, čeprav ti tega ne ves! Mogoče bi moral, ne vem... Mogoče je prav, da sva sla narazen, mogoče ni... Mogoče bi bilo bolje, če bi poskusila se enkrat, mogoče bi nama le škodilo in naju do konca uničilo...Toliko je dvomov, da ne vem vec kaj storiti sama s sabo... ne pozabi me nikoli...mogoče pa bolje, da me, da ne boš trpel, kot trpim jaz. Najhujše trenutke preživljam zdaj, ko te ne vidim. Ampak se hujše bi, če bi bil ob meni, pa bi vedela, da te ne morem imeti ! Pogrešam te...Za vedno tvoja.